Debel PVC list z eno stran pe film

Zgodovina PVC:

Polivinilklorid je ameriški V. Reno odkril že leta 1835, ko je sončna svetloba obsevanje vinil klorida ustvarila belo trdnost, torej hitri klor Zene. PVC je v 19. stoletju odkril dvakrat, enkrat Henri Victor Regnault leta 1835 in nekoč Eugen Baumann leta 1872. Ob obeh priložnostih se je polimer pojavil kot bela trdna trdna snov v posodi vinil klorida, ki je bila dana v sončno svetlobo. Na začetku 20. stoletja sta ruski kemik Ivan Ostromislensky in nemški kemik Griesheim-Elektron Fritz Klatte hkrati poskušala uporabiti PVC v komercialne namene, vendar je bila težava, kako obdelati ta trdi, včasih krhki polimer. Leta 1912 je nemški Fritz Klatte sintetiziral PVC in zaprosil za patent v Nemčiji, vendar pred iztekom patenta ni bilo mogoče razviti primernega izdelka.

Leta 1926 je Waldo Semon iz B.F. Goodrich Company sintetiziral PVC in zaprosil za patent v ZDA. Waldo Semon in B.F. Goodrich Company sta leta 1926 razvila metodo plastificiranja PVC, saj sta leta 1926 dodajala različne dodatke, zaradi česar je bila prožnejša in enostavnejša za obdelavo materiala in kmalu našla široko paleto komercialnih aplikacij. Leta 1914 so ugotovili, da lahko uporaba organskih peroksidov pospeši polimerizacijo vinil klorida. Leta 1931 je nemško podjetje sprejelo metodo emulzije polimerizacije za uresničitev industrijske proizvodnje polivinilklorida. Leta 1933 je W.L Simon predlagal uporabo topila z visokim vreliščem in trikresil fosfata za ogrevanje in mešanje s PVC, ki ga lahko predelamo v mehke polivinilkloridne izdelke, kar je naredilo pravi preboj v praktični uporabi PVC. British Bonemen Chemical Industry Company, American Union Carbide Company in Goodrich Chemical Company so razvili vzmetenje polimerizacijo vinil klorida in predelavo PVC skoraj istočasno leta 1936. Da bi poenostavili proizvodni postopek in zmanjšali porabo energije, je francoska družba Saint-Gobain leta 1956 razvila metodo polimerizacije v razsutem stanju. Leta 1983 je bila skupna poraba na svetu približno 11,1Mt, skupna proizvodna zmogljivost pa približno 17:6Mt; bila je druga največja plastična sorta po izložki polietilena, ki je predstavljala približno 15 % celotne plastične proizvodnje. Kitajska samoobmočen PVC proizvodna enota je bila dana v poskusno proizvodnjo v Liaoning Jinxi Chemical Plant leta 1956. Enota 3kt je bila formalno industrializirana leta 1958, proizvodnja leta 1984 pa 530,9kt.

PVC je bil industrializiran v začetku 30-jih let. Od 30. let 20. do 30. let je proizvodnja polikloroetilena vedno na prvem mestu v svetovni plastiki. V poznih 60- jih je polietilen zamenjal PVC. Čeprav so pvc plastike trenutno izstopale na drugo mesto, proizvodnja še vedno predstavlja več kot četrtino celotnega izložka plastike. Pred šestdesetimi je proizvodnja monomernega vinil klorida v bistvu temeljila na kalcijevem karbidnem acetilenu, saj proizvodnja kalcijevega karbida zahteva veliko elektrike in koke, stroški pa so visoki. Po industrializaciji etilenske oksiklorinacije za proizvodnjo vinil klorida v začetku 60. let so se države spremenile v cenejše zemeljsko olje kot surovine. Ker je velik del surovin PVC (približno 57 % po teži) klorski plin, neizogibni stranski produkt alkalne industrije, ni bogat le z viri surovin, temveč tudi z enim od pomembnih izdelkov za razvoj kloro-alkalne industrije in ravnotežje klorskega plina. Zato delež polivinilklorida v plastiki kljub temu, da se je zmanjšal, še vedno ohranja visoko stopnjo rasti.

Plastični izdelki iz polivinilklorida se pogosto uporabljajo, sredi 70. let pa je bilo priznano, da je monomer vinilklorid (VCM), ki ostane v polivinilkloridni smoli in izdelki resen kancerogen, kar bo nedvomno do določene mere vplivalo na polivinilklorid. Razvoj Kloro-Zenesa. Vendar pa so ljudje z avtomobili uspešno zmanjšali preostali VCM, tako da bo vsebnost VCM v polivinilkloridni smoli manjša od 10ppm, kar izpolnjuje zahteve sanitarne smole in širi obseg uporabe polivinilklorida. To lahko celo VCM vsebino v smoli manj kot 5ppm, preostali VCM po predelavi pa je zelo majhen. V bistvu je neškodljiv za človeško telo in se lahko uporablja kot embalaža hrane in drog ter otroška igra.